“Kadra ni, ljudje nočejo delati. Kriza je naredila svoje.” To so stavki in novice, ki jih pogosto slišimo, tako delodajalci kot iskalci zaposlitve. Pa so resnične? Do neke mere so in tudi ustvarjajo občutke, da pomanjkanje zares obstaja. Ustvarjajo tudi občutke, da ljudje nočejo delati. Zagotovo živimo v drugačnih časih kot jih je velik del delodajalcev vajen. Ali je to slabo? Ne. To le pomeni, da se je spremenila kultura zaposlovanja, dela in tudi komunikacije.
Zagotovo si je bolje postavljati vprašanja, kot pa dajati negativne trditve vezane na ljudi in zaposlovanje. Človek ni kamen. Pa še kamen se lahko skozi čas prilagaja pogojem, ki mu jih narekuje mati narava. Torej, pogledati je potrebno, kaj lahko delodajalci naredijo, da bodo bolj atraktivni oz. postali bolj “človeški”, dostopni, sprejemajoči? Ja, prav ste me slišali. Ljudje niso razvajeni. Priča smo generacijskemu premiku, kjer trdo delo do onemoglosti, zgaranost in imeti prav za vsako ceno (splošno tarnanje/igranje na pozicijo moči ali žrtve) niso več vrednote.
Ljudje želijo biti cenjeni za svoje delo. Ne samo v finančnem smislu, ampak predvsem v smislu medčloveških odnosov. Torej vrednosti v širšem pomenu.
Kdor bo uspel zagotoviti okolja, kjer se bodo ljudje počutili dobro, varno in upam si trditi, celo ljubljeni, bo pritegnil ljudi, ki bodo želeli sodelovati pri ustvarjanju.
Vprašanje pa je, kakšne zaposlene bodo pridobili ali obdržali delodajalci, ki bodo iskali le kader, ki bo zgolj delal? Hudomušno lahko zanje rečemo, da se bodo igrali loterijo delovnih razmerij. Ali je to koristno? Prepuščam, da ocenite sami.